Odraščala sem v prepričanju, da si moram ljubezen zaslužiti – z dobrimi ocenami, dosežki in brezhibnim vedenjem. Zato sem sledila pričakovani poti: odlične ocene, univerzitetna diploma in varna služba v velikem podjetju blizu doma. Postala sem »pridna punca« in pri tem sem izgubila sebe. Na vsaki stopnji sem pokopala nov delček sebe, da bi postala različica sebe, za katero sem verjela, da jo moram predstaviti, da bi nekam pripadala.

Globoko sem hvaležna, da sem končno spoznala, kaj se dogaja. Na neki točki sem videla, da sledim ponotranjenemu idealu in da to prizadevanje povzroča trpljenje tako meni kot mojim odnosom. Zato sem v trenutku jasnosti in poguma odstopila od službe, ki naj bi bila moja sanjska služba (čigave sanje so bile to v resnici?), in začela znova iskati sebe – tisti občutek celovitosti in smisla, ki izhaja iz življenja v lastni koži in ne v pogojeni podobi tega, kar misliš, da bi moral biti.

Temu iskanju sem posvetila leta z osebnimi projekti, psihoterapijo in neštetimi poskusi, da bi se ponovno našla. Potem se mi je rodila hči, ki mi je prinesla dar nenasilne komunikacije (NVC). Bila sem globoko predana temu, da bi z njo zgradila odnos, ki bi temeljil na medsebojnem spoštovanju in zaupanju, vendar tega nisem zmogla. V najinih najzgodnejših interakcijah sem opazovala, kako se odzivam samodejno, kar je bilo boleče za oba.

Tako sem iskal naprej, dokler nisem leta 2019 naletel na knjigo Nenasilna komunikacija: Jezik življenja (Le parole sono finestre oppure muri). Od tistega trenutka sem se podal na intenzivno in nenehno pot prakticiranja nenasilne komunikacije.

Prvič so se koščki sestavljanke začeli sestavljati. NVC mi je pomagala ponovno vzpostaviti povezavo z nečim, kar je bilo vedno tam v meni, skrito pod plastmi pogojevanja. Naučila sem se poslušati sebe, prepoznati svoje potrebe in se odločiti, kako se odzvati na življenje, trenutek za trenutkom. Prvič sem čutila, da sem našla pot domov – k sebi kot edinstvenemu in nenadomestljivemu človeškemu bitju, hkrati pa v osnovi enakopravnemu vsem drugim.

Leta 2021 sem po izgubi drugega otroka začutila globoko željo, da bi to bolečino počastila tako, da bi jo spremenila v prispevek k življenju. Vpisala sem se v svetovalno šolo, ki temelji na nenasilni komunikaciji, in naslednje leto začela postopek mednarodnega certificiranja za trenerko CNVC. Globoko sem se zavedala, da je NVC eden tistih redkih zakladov, ki se množi, bolj ko se deli.

V teh letih sem še naprej preoblikoval rane, prepričanja in načine bivanja, ki so mi oteževali povezovanje s seboj in z drugimi, saj sem zaupal, da lahko to notranje delo pomaga vnesti bolj sočutno perspektivo v svet in gojiti »pretok med mano in drugimi, ki temelji na vzajemnem dajanju iz srca«, kot je to opisal Marshall Rosenberg .

Danes spremljam posameznike, pare in skupine z usposabljanjem, svetovanjem in mediacijo. Vodi me želja po ozaveščanju z osvetlitvijo prepričanj, ki smo se jih naučili imeti, da se odpre prostor za spremembe. Pri mojem delu je bistveno ustvariti okolje brezpogojne dobrodošlice, kjer se ljudje lahko počutijo varne, videne in slišane. Verjamem, da se lahko, ko imamo dostop do celotnega nabora svojih potreb, razvije naša naravna sposobnost skrbi, sočutja in spontanega prispevanja k življenju.

Posebej me navdušujeta izobraževanje in starševstvo. Verjamem, da nas pogojevanje, ki ga prejemamo od zgodnjega otroštva, postopoma oddaljuje od naše prirojene empatične narave. Spreminjanje načina, kako današnji odrasli vidijo sebe in druge, ustvarja prostor za prihodnje generacije, da odraščajo svobodneje in bolj ozaveščeno.

Sanje, ki navdihujejo moje delo, so sanje o nehierarhični družbi, usmerjeni k življenju in zasnovani za blaginjo vseh bitij – družbi, v kateri vsak človek prinaša luč že s samim obstojem. Družbi, kjer je vsakdo svoboden biti to, kar je, ker je njegova edinstvenost prepoznana kot spontan in bistven prispevek, ki omogoča razcvet tako pripadnosti kot samega življenja.