Moje prvo srečanje z nenasilno komunikacijo se je zdelo kot vrnitev domov. Ideje, predstavljene v filozofiji nenasilne komunikacije, so se mi zdele blizu in so nudile jasnost in strukturo mojim lastnim mislim. Zame je bilo še posebej pomembno, da sem spoznala koncept duhovnosti v nenasilni komunikaciji. Ker sem odraščala v državi, kjer so bile različne verske ideje vir konfliktov med ljudmi, mi je ta koncept vlil tolažbo in upanje. To me je pritegnilo. Na poti učenja nenasilne komunikacije me je ohranjalo povezovanje z ljudmi, udeleženci in trenerji na globoki, iskreni in smiselni ravni.

Moja pot od prvega srečanja z nenasilno komunikacijo do priporočila za certifikacijo je bila polna neizmerne podpore, povezanosti in iskrene želje po premagovanju težav, s katerimi se srečujemo bodisi v okoliščinah bodisi v odnosih. Občutek miru, ki je prišel po nekaj usposabljanjih, je bil najdragocenejše darilo. Sprememba se je najprej zgodila v meni, nato pa se je odprl prostor za spremembo v kakovosti odnosov z ljudmi okoli mene. Poleg osebnih koristi in koristi v delovnem okolju sem ponosna tudi na delo, ki ga opravljam skupaj z ekipo na področju družbenih sprememb, in sicer v Mreži nenasilne komunikacije v Bosni in Hercegovini.

Naša država močno potrebuje mir, spravo, dialog in novo perspektivo reševanja konfliktov, zato se veselim vsega, kar lahko ekipa trenerjev in kandidatov iz naše mreže ponudi naši skupnosti. Zaradi tega upanja in hrepenenja moja pot do trenerstva nenasilne komunikacije in vsega drugega učenja, ki me čaka, naredita čas, ki je minil, in čas, ki prihaja, smiseln in pomemben.