Delam kot učiteljica v osnovni šoli v raznolikem razredu, v katerem se skupaj učijo socialno in čustveno prikrajšani in dobro podprti otroci iz družin z najrazličnejšim ozadjem. V tej heterogenosti je vsakodnevni izziv oblikovati skupnost, kjer se vsi počutijo varne in dobrodošle. Pri tem mi pomaga nenasilna komunikacija. Zelo sem hvaležna, da zdaj najdem načine, kako se videti z vsemi in podpreti starše in otroke pri tem, da postanejo skupnost. Vsem otrokom lahko pomagam razviti njihov potencial in njihove posebne prednosti.
V mojem življenju z družino: Žirafa sedi za našo mizo. Pomaga mi, da se spomnim, da vse, kar počnemo, zadovoljuje neko potrebo. Moj 15-letni sin nenehno izbira strategije, ki me izzivajo ali spodbujajo. Znova in znova zavestno vidim svoje teme, da se lahko razvijam in ugotavljam, kaj si resnično želim. Najpomembneje zame je, da ostanem povezan, ne glede na to, kako visoki so valovi; to lahko z njim tako pogosto vadim.
Dati moji devetletni rejniški hčerki varnost in ljubezen ter ji hkrati dati potrebno vodstvo je nekaj, kar lahko vedno znova ozavestim in o tem razmišljam z nenasilno komunikacijo. Še posebej stik z njenimi biološkimi starši, ki so na žalost duševno bolni in travmatizirani, me izziva. Vidim njihovo veliko bolečino in njihove potrebe ter hkrati potrebe moje rejniške hčerke in naše družine, saj imamo močno potrebo po zaščiti in varnosti. Zelo sem hvaležna, da lahko čutim globoko empatijo do njenih staršev in hkrati uporabljam zaščitniško moč.
Zaradi svoje potrebe po osebni svobodi in avtonomiji sem se prej odločala za strategijo življenja v odprtih odnosih. V monogamnem razmerju sem šele tri leta. (Kakšna sreča, da tudi moj partner ljubi in živi NVC!) Čutiti svoje potrebe in postavljati pogumne, iskrene prošnje je zame pustolovščina in veliko področje učenja, saj vedno prevzemam polno odgovornost za svoje potrebe in pustim, da tudi on prevzame odgovornost za svoje potrebe. Predvsem pa sem odkrila, da svobodo, ki jo iščem, najdem v sebi tako, da se sprejmem in si dovolim biti takšna, kot sem.
Kot trenerka NVC delam tudi z ljudmi (pogosto pedagogi), ki se usposabljanja NVC ne udeležujejo prostovoljno. Hvaležna sem tudi, da lahko delam s temi ljudmi, ki so skeptični do NVC. Prilagajanje se jim in občutek, da v trenutku čutijo, kaj potrebujejo in kako jih lahko dosežem, da se med nama vzpostavi povezava, mi predstavlja izziv in se mi zdi vznemirljivo.
