Morda se bova srečala, ker se bova skupaj udeležila tečaja usposabljanja, na srečanju z trenerjem ali pa preprosto zato, ker te zanimajo te vrstice. Učenje NVC mi je spremenilo življenje, "na bolje ali na slabše"
Ko sem bila majhna, sem sovražila moč, ki so jo imeli odrasli nad otroki – v družini, v šoli, na ulici, v kinu, pri zdravniku ... In zdaj, ko sem postala mama, sem se znašla v situaciji, ko sem ponavljala stališča, za katera sem obljubila, da jih ne bom ponavljala. Da bi si dala sredstva, da s sinom počnem stvari drugače, sem se udeležila svoje prve prakse. To mi je omogočilo, da sem se spomnila, da so čustva vrata do tega, kar mi je pomembno, in da to izrazim na način, ki poveča moje možnosti, da me slišijo.
Še bolj sem okrepila svojo sposobnost poslušanja drugih – družine in prijateljev, sodelavcev in še posebej učencev, ki sem jih sprejela v ordinacijo šolske medicinske sestre. Z njimi sem izvajala preventivne in zdravstveno vzgojne ukrepe z razvijanjem njihovih psihosocialnih veščin. Po 30 letih opravljanja vznemirljivega poklica medicinske sestre, najprej na oddelku za intenzivno nego in nato v šolskem zdravstvu, bi lahko napisala knjigo, polno anekdot, ki bi ponazarjale vse, kar sem pogrešala pred negovalno tehniko in vse, kar mi je ta prinesla. Kakovost prisotnosti do sebe in drugih, empatično poslušanje, pozornost do skupnih potreb in pristno izražanje – vse to je bilo prelomno.
Moja žeja po učenju me je pripeljala do srečanja s številnimi ljudmi. Včasih so me očarali certificirani trenerji, ki sem jih srečala. Odkritje, da je nenasilna komunikacija (NVC) način za prispevanje k globoki družbeni preobrazbi in boljši delitvi virov, je dalo njenemu prenosu takšen pomen, da sem se leta 2020 vključila v postopek certificiranja za trenerko.
Leta 2021 sem spoznala, da sem v razmerju – ki navsezadnje ni bilo tako ljubeče – s certificirano trenerko doživela pomanjkanje spoštovanja do moje privolitve, zlorabo in zanikanje odgovornosti. Izvedela sem tudi, da so imele druge ženske podobne izkušnje, bodisi s to trenerko bodisi z drugimi. Več nas je naštelo, kaj smo preživele: psihološko, seksistično in spolno nasilje. Ta izkušnja mi je pomagala razumeti uporabo in ponavljanje določenih mehanizmov nasilja, ki temeljijo na hierarhičnih ideologijah, in se zavedala sistemske narave nasilja.
Od takrat se učim, sprašujem, raziskujem in odkrivam načine poučevanja nekonformne vere (NVC), ki upoštevajo rasizem, seksizem, razlikovanje med spoloma, klasni status in dominacijo odraslih. Z vključevanjem seksističnega in spolnega nasilja v francoski mreži NVC sem hitro razumela, da so, tako kot drugje, dejanja sistemskega zatiranja mogoča, ker struktura, v kateri se pojavljajo, to omogoča. Spoznala in spremljali so me ljudje, ki so se mi konkretno zavezali in mi pomagali izkusiti, kaj pomeni biti zaveznik.
V mreži CNV v Franciji sem videl in izkusil mehanizme sistemske zaščite: minimiziranje, zanikanje kolektivne odgovornosti, površinsko empatijo, ki ignorira kontekst, odsotnost kontekstualizirane empatije, enakovrednost potreb storilcev in žrtev, pretirano zaščito storilcev, zamenjevanje konflikta in agresije, nevidnost, utišanje in samoizključitev žrtev, da bi zagotovili lastno varnost.
Od takrat se nenehno učim poimenovati te univerzalne mehanizme v odnosih moči ter izražati pogoje in omejitve. Prepoznala sem tudi nekatere svoje slepe pege, se jih naučila priznati in prevzeti odgovornost, ko prispevam k reprodukciji teh družbenih vzorcev – še posebej, ko sem v privilegiranem položaju. To me je naučilo ponižnosti in mi pomagalo videti certifikat kot tisto, kar mi predstavlja: korak na vseživljenjski poti. Ni toliko pomembno razumevanje NVC s strani trenerja, temveč drža, ki jo utelešajo v vsakdanjem življenju.
Želim posredovati predano nekonformno vrednotenje (NKV), ki ljudem omogoča, da se pozicionirajo in konkretno delujejo – individualno in kolektivno – za resnično upoštevanje naših skupnih potreb.
Peut-être allons nous nous rencontrer parce que nous participerons à un stage ensemble, ou lors d’une rencontre de formateurice ou juste parce que vous avez la curiosité de lire ces lignes. L’apprentissage de la CNV a changé ma vie « pour le meilleur et pour le pire ».
Petite, je détestais ce rapport de domination que les adultes avaient sur les enfants : dans la famille, à l’école, dans la rue, dans les films, chez le médecin… Et voilà qu’une fois devenue maman, je répétais des attitudes que je m’étais promise de ne pas reproduire. Alors, pour me donner les moyens de faire autrement avec mon fils, je participe à mon premier stage. Cela m’a permis de me rappeler que les émotions sont la porte d’accès à ce qui est important pour moi et l’exprimer d’une façon qui augmente mes chances d’être prise en compte. J’ai renforcé encore plus mes capacités d’écoute des autres : ma famille et mes amis, mes collègues. Et surtout les élèves que j’accueillais dans mon bureau d’infirmière scolaire et auprès desquels je menais des actions de préventions et d’éducation à la santé en développant leurs compétences psychosociales. Avec 30 ans d’exercice du métier passionnant d’infirmière en réanimation polyvalente puis en santé scolaire, je pourrais écrire un livre rempli d’anecdotes qui illustreraient tout ce qui m’a manqué avant la CNV et tout ce qu’elle m’a apporté. La qualité de présence à soi ET à l’autre, l’écoute empathique, l’attention mise sur la prise en compte des besoins mutuels, l’expression authentique…
Ma soif d’apprendre m’a amené à rencontrer de nombreuses personnes. J’ai parfois été « subjuguée » par les formateurices certifiées que j’ai croisé. La découverte que la CNV était un moyen de contribuer à une transformation sociale profonde pour un meilleur partage des ressources donnait un tel sens à sa transmission que je suis entrée sur le parcours de certification pour devenir formatrice en 2020.
En 2021, je réalise que j’ai vécu du non respect de mon consentement, de l’abus et du déni de responsabilité dans une relation, pas si amoureuse que ça finalement, avec un formateur certifié et que c’est aussi le cas d’autres femmes avec ce formateur ou avec d’autres. Nous sommes plusieurs à nommer ce que nous avons vécu : des violences psychiques, sexistes et sexuelles. Cette expérience m’a permis de comprendre l’utilisation et la répétition de certains mécanismes de violences basées sur des idéologies hiérarchisantes et je prends conscience du caractère systémique de la violence. Depuis je m’informe, je questionne, je cherche, j’apprends comment transmettre une CNV prenant en compte le racisme, le sexisme, le validisme, le classisme, …. et la domination adulte. En nommant les violences sexistes et sexuelles dans le réseau CNV français, j’ai très vite compris que, comme ailleurs, les actes d’oppressions systémiques sont rendu possible parce que la structure dans laquelle ils se produisent rend cela possible. J’ai rencontré et été accompagnée par des personnes qui se sont engagées concrètement à mes côtés et m’ont fait vivre la posture d’alliée. Dans le réseau CNV en France j’ai vu et vécu les mécanismes de protection systémique : La minimisation, le déni de responsabilité collective, une empathie de surface qui ne prends pas en compte le contexte des faits, l’absence d’empathie située par rapport au contexte des faits, une mise en équivalence des besoins des auteurs d’actes et des victimes, la surprotection des auteurs, la confusion de traitement entre un conflit et une agression, l’invisibilisation, la silenciation, l’auto-exclusion des victimes pour assurer elle-même leur sécurité …
Depuis, je continue à apprendre à nommer ces mécanismes universels dans les rapports de domination et à exprimer des conditions et des limites. J’ai également vu certains mes propres angles morts, appris à les dire et à en prendre la responsabilité lorsque je contribue à reproduire ces schémas de fonctionnements sociétaux, en particulier lorsque je suis en situation privilégiée. Cela m’a appris l’humilité et à voir la certification pour ce qu’elle représente pour moi : une étape sur un chemin de vie. Ce n’est pas tant la compréhension que l’on a de la CNV comme formateurice qui compte que la posture que l’on incarne au quotidien en tant que personne.
Je souhaite transmettre une CNV engagée et qui redonne le pouvoir de se positionner et d’agir concrètement, individuellement et collectivement, pour une réelle prise en compte de nos besoins mutuels.