Na fakulteti sem na Harvardu študiral angleščino in hebrejsko književnost, nato pa sem pridobil učiteljsko izobrazbo v okviru programa za izobraževanje učiteljev na Stanfordski univerzi in se zaposlil kot učitelj angleščine in drame v srednji šoli. Po petih letih poučevanja sem želel o izobraževanju razmišljati s širše perspektive, zato sem se vrnil na Stanford, da bi doktoriral iz učnega načrta in izobraževanja učiteljev. Želel sem raziskati, kako bi lahko bila šola za otroke bolj smiselna. Moje raziskovanje se je osredotočilo na to, kako se v srednjih šolah preučujejo ali ne preučujejo teme, ki bi lahko bile pomembne za učence – tiste z moralnim, eksistencialnim in duhovnim pomenom. Žal se v učilnicah, ki sem jih opazoval, skoraj nikoli niso obravnavala prav vprašanja, ki so se zdela zanimiva za mlade in so bistvena za državljane demokracije, kot sta »Kaj bi predstavljala pravično vojno?« ali »Ali bi morali omejiti znanstveno raziskovanje?«. Napisal sem knjigo, v kateri delim svojo raziskavo na to temo, Moralna vprašanja v učilnici.

Nato sem vodil Koalicijo osnovnih šol (CES), nacionalno neprofitno organizacijo za šolsko reformo, osredotočeno na ustvarjanje bolj pravičnih, prilagodljivih, personaliziranih in smiselnih šol – šol, ki bi ljudi pripravile na sodelovanje v uspešni demokraciji. Med delom na CES sem bil soavtor knjig Poučevanje kot raziskovanje in Izbira majhnega.

Medtem sem imela neverjetno srečo, da sem spoznala in se poročila z Inbal Kashtan. Kot sem omenila v opisu svojega dela s pari, sva z Inbal oba navdušila nad idejami nenasilne komunikacije (NVC), ko se je najin odnos šele začenjal. Mislim, da bi se kot par v vsakem primeru dobro odrezala. Vem pa tudi, da je globoko zaupanje, ki sva ga uspela razviti v zgodnjih letih, sposobnost soočanja s težkimi časi, hitra popravila, ki sva jih znala narediti po prekinitvah stikov – vse to je bilo v veliki meri podprto z najino prakso čuječe komunikacije, ki temelji na NVC.

Ko se je rodil najin sin Yannai, sva se odločila, da bova tudi pri starševstvu poskušala utelešati ideje nekonformnega vedenja. Kakšno neverjetno potovanje je bilo to za nas tri. Skupaj sva se odločila (in se med potjo ponovno odločila), da bo Yannai šolal otroke doma, pri čemer bosta sledila njegovim lastnim radovednostim in strastem ter njegovemu tempu in toku. Z Inbalom sva pri tem prizadevanju igrala ključne podporne vloge. Veliko prostora bi potrebovala, da bi naštela imena knjig, ki sva jih skupaj bral, ali dogodivščine, v katere sva se trije podala v okviru domačega šolanja, ki sva ga poimenovala »Življenjski laboratorij«. Resnično je bil življenjski laboratorij, poln rastlin in živali, zvezd in galaksij, čaš in gorilnikov, skal in rek. Ne bi mogla biti bolj hvaležna za skupnost in skupno raziskovanje v teh letih. V mnogih pogledih smo bili vsi trije študenti v Življenjskem laboratoriju – in veliko smo se naučili. Žal »Življenjski laboratorij« formalno ne obstaja več. Yannai je šel na fakulteto, diplomiral spomladi 2020 in zdaj gre na podiplomski študij.

V teh letih »Življenjskega laboratorija« pri nas doma je Inbal postala zelo priljubljena učiteljica nenasilne komunikacije. Projekt, ki jo je najbolj navduševal, je bila uporaba nenasilne komunikacije v starševstvu. Inbal je verjela, da je starševska praksa lahko ključno delo na področju socialne pravičnosti, zato je med številnimi drugimi programi in praksami razvila prvi družinski tabor nenasilne komunikacije, katerega »potomci« se nadaljujejo po vseh ZDA in drugih državah; program starševsko-vrstniškega vodenja, pot za starše, da se naučijo in nato delijo nenasilno komunikacijo z drugimi starši; in napisala je knjigo Starševstvo iz srca, ki je še vedno priljubljen vir za učenje o starševstvu z nenasilno komunikacijo. Inbal je v tistih letih živela tudi z rakom. Z veliko žalostjo sporočam, da je leta 2014 umrla. Njen spomin je velik blagoslov zame in za mnoge, mnoge druge.

Da bi imela v teh letih večjo fleksibilnost, sem pustila delo v svetu šolske reforme, postala samozaposlena in se bolj osredotočila na poučevanje NVC in delo kot partnerska trenerka. Od leta 2006 poučujem NVC in treniram komunikacijo v najrazličnejših kontekstih. Delo je bilo zame veliko darilo, saj verjamem, da je način, kako govorimo, zelo pomemben v vseh naših odnosih, in strastno z veseljem delim veščine in zavedanje, ki omogočajo uspešnejšo komunikacijo. Prav tako sem imela srečo, da sem od leta 2006 članica fakultete na Inštitutu za vzgojo učiteljev Mandel, kjer je eno naših temeljnih načel »pomembno je, kako govorimo«

Ko ne poučujem ali delam s strankami, rad hodim na pohode po svojih ljubljenih gozdovih sekvoj v hribih Oaklanda v Kaliforniji ter kampiram in hodim po divjini. Spodaj sem imel veliko srečo, da sem hodil po kanadskem Skalnem gorovju.