Jamil Popatia je bil uveljavljen družinski svetovalec v Vancouvru v Britanski Kolumbiji v Kanadi, ko je leta 2015 odkril nenasilno komunikacijo (NVC). Nekdo mu je posodil temeljno knjigo Nenasilna komunikacija, jezik življenja (Nonviolent Communication, a Language of Life), ki jo je napisal ustanovitelj NVC, Marshall Rosenberg. Jamil jo je prebral enkrat, nato še enkrat in se nato lotil iskanja še več. Naletel je na videoposnetek Marshall Rosenberg , ki se ga je globoko ganil. V videoposnetku ustanovitelj NVC govori o spodbudi za povezovanje z ljudmi in o tem, kaj to preprečuje. »In rekel je en stavek, ki ga nisem mogel spraviti iz glave.« Rekel je: »Ničesar si kot ljudje ne želimo bolj kot prispevati k blaginji drug drugega.«

Intelektualni začetek

Marshallove besede so Jamila ganile. Ker je bil razočaran nad naraščajočo polarizacijo v Severni Ameriki in boleč zaradi delitev, »ki so tako odločno proti tistim, ki imajo drugačno perspektivo«, se je prijavil na formalno usposabljanje za nekonformno vedenje. Na to pot se je podal, kot je dejal, da bi »popravil krivice sveta«

Jamil prizna, da se je na začetku usposabljanja za nenasilno komunikacijo »zame vse skupaj začelo zelo intelektualno«. Ko se je odzval na priporočilo Centra za nenasilno komunikacijo (CNVC), naj si za učenje nenasilne komunikacije vzame tri do pet let, si je rekel: » Ni šans, da mi bo vzelo toliko časa. Stvari hitro razumem in lahko grem skozi.« »In bil sem zelo svojeglav in dominanten po glavi,« razmišlja, se tiho smeji in dodaja z več kot kančkom samoponiževanja, »dokler nisem ugotovil, da ta posel z nenasilno komunikacijo ni zelo usmerjen na glavo. Gre veliko bolj proti jugu.«

Spoznanje, da tega procesa ne more pospešiti, se je ustalilo. »Prepoznavanje čustev v vsej njihovi kompleksnosti, sposobnost, da to storijo za druge, učenje jezika potreb, kar je bilo zame precej novo, zahteva čas.« Njegovo zanimanje se je preusmerilo od načina ustvarjanja sprememb v svetu okoli sebe k ustvarjanju sprememb v sebi. »In tako je nenasilna komunikacija zame resnično pot, ne le v načinu, kako komuniciramo z drugimi, ampak, kar je zame še pomembneje, v načinu, kako komuniciramo s samim seboj.«

Torej, čeprav je Jamil prišel v NVC, da bi »popravil krivice sveta«, je danes, pravi, NVC »zame veliko manj dejavnik družbenih sprememb ali družbene pravičnosti kot pa dejavnik osebnega zavedanja in s tem rasti in razvoja. In tako opravljam delo NVC s svojimi strankami, s seboj in s svojo družino.«

Povezovanje skozi razlike

Jamil je odraščal na zahodni obali Kanade, sin staršev priseljencev. Kot otrok piše: »Trudil sem se najti svoj namen, identiteto in občutek pripadnosti.« Pravi, da se je enostavno ujeti v past etiket (tako etiketiranja kot dodeljevanja etiket) in si ustvariti, kot pravi Marshall Rosenberg, »sovražne podobe« ljudi, ki so drugačni od nas. »In v samem procesu nekonformne interakcije – kaj čutim, kaj potrebujem – me je podpiralo pri premagovanju lastnih sovražnih podob in mi pomagalo, da sem jih raztopil,« pravi in ​​odkrito nadaljuje: »Z veliko težavami. Bilo je zelo težko.« Tako zelo si prizadevamo najti nešteto načinov, da potrdimo, kako prav in upravičeno imamo.

Danes zelo ceni povezovanje z ljudmi, ki so bistveno drugačni od njega. »Mislim, da se lahko vsakdo poveže s podobno mislečimi ljudmi,« pravi. »To je dokaj enostavno. Ampak povezovanje z ljudmi, ki se zdijo popolnoma drugačni od tebe, mislim, da je to dar, ki mi ga je dala NVC.« Čeprav se opisuje kot »ognjena, strastna oseba« z močnimi, moralističnimi vrednotami, je čutil tudi pritisk, da se odpove temu delu sebe. Skozi prakso NVC razmišlja: »Prišel sem do zaključka, da mi tega res ni treba storiti. Da se lahko oklepam bistva sebe, medtem ko se še vedno povezujem z nekom, ne da bi mu vsiljeval ali dodeljeval svoj moralni kompas.« Takšno je občutljivo ravnovesje med hkratno avtentičnostjo in empatijo. Potlačitev simptome le potisne na drugo mesto, kjer se bodo neizogibno znova pojavili.

S tem notranjim delom Jamil pomaga ljudem, da se povežejo prek na videz nepremostljivih prepadov temeljnih konfliktov. Pravi, da lahko s pomočjo NVC zelo različni ljudje dosežejo povezave s pomočjo »dostojanstvenega dialoga«

Dostojanstven dialog

Dostojanstvo in dialog, pravi Jamil, sta »dve stvari, ki ju je težko uravnotežiti v kateri koli interakciji, pa naj gre za interakcijo s samim seboj ali z drugimi«. NVC, nadaljuje, ponuja globino in bogastvo znanja in prakse o prizadevanju za dostojanstvo. »Prisiljeni smo se razlikovati,« pravi, in kljub tem razlikam se lahko še vedno povežemo, »če se lahko razlikujemo z dostojanstvom in skrbnostjo ter upajmo, da celo s sočutjem, izbirnim sočutjem.« Na ta način, pravi, lahko pride do človeške povezave, »ena oseba z drugo, ena duša z drugo«

Jamil iz osebnih izkušenj pozna možnosti za povezave med različnimi ljudmi. »To je bogato. To je tako bogato. In zato vedno znova ponavljam, da 'povezava ne zahteva soglasja'.«

Praksa dostojanstva pri izražanju drugačnih stališč je temeljni koncept njegove zasebne prakse Dignified Dialogue. Kot certificiran mediator pri Family Mediation Canadaponuja svetovanje, coaching in reševanje konfliktov za posameznike, pare in družine.