Nikoli nisem zamenjeval uspeha v življenju z uspehom v svojem življenju. Od konca študija sem to želel posredovati naprej. Kljub dolgemu in elitističnemu študiju (to je bila moja edina strategija, da bi se po diplomi na Nacionalnem inštitutu za mlade slepe prepričal o vključitvi v delavsko družbo) sem hitro spoznal vpliv vrste organizacij, v katerih sem delal, na človeško dostojanstvo in se odločil za humanitarnost v škodo francoskih ali evropskih institucij. Ulična umetnost se mi je zdela primernejši način za stik z ljudmi, pa naj bodo to žrtve vojne ali bolezni. Knjige sem zamenjal za rdeč nos: postal sem klovn kipar balonov za otroke, mlade in stare.

Iskanje svojega mesta v družbi je tisto, kar sem iskala zase, hkrati pa sem drugim dajala prostor z ustvarjanjem delovnih mest. Pri triintridesetih letih sem doživela izgorelost, ki mi je omogočila, da sem se naučila izbrati sebe. Hkrati je bil boj proti rasni diskriminaciji pri zaposlovanju moja prioriteta. Dvanajst let sem preživela v sindikatu zaposlenih, kjer sem spoznala, da sem prva žrtev (nadlegovanja, diskriminacije ...) in edina, za katero mi ni mar, jaz sama. To me je, skupaj z razhodom in izgubo sestre dvojčice pri petintridesetih letih, spodbudilo k poglobljenemu premisleku o pomenu človeških odnosov.

Nato sem se odločil, da vzamem s seboj Marshall Rosenbergknjigo Nenasilna komunikacija: jezik življenjaCommunication: A Language of Life), da bi videl, kaj ta nenasilna komunikacija (NVC) pomeni »v resničnem življenju«. Udeležil sem se konference Pascale Molho o »Depresiji in NVC«, v spremstvu prijatelja odvetnika, ki me je zagotovil, da NVC ni kult. Ta konferenca mi je dala priložnost, da se o NVC naučim več.

Od leta 2008 sem se odločil/a, da se bom naučil/a izražati tako, da bom povezan/a s tem, kar je živo v meni, torej da bom izražal/a svoja čustva in potrebe.

Srečanje s Hélène Domergue leta 2009 na moji prvi delavnici osebnega razvoja o celjenju preteklih ran je odprlo luknjo: mogoče se je umiriti; mogoče je konstruktivno izmenjati, v službi naših odnosov.

Od takrat sem se naučil in integriral vlogo individualnega trenerja z NVC-jem zase in za druge, in to bi rad posredoval naprej. Igral sem v militantnih in zaporniških okoljih, da bi preizkusil svojo sposobnost živeti namen NVC-ja: povezati se med ljudmi s prijaznostjo in zavedanjem.

Moje delovanje v francosko govoreči skupnosti NVC: Leta 2014 sem ustanovil krog, katerega poslanstvo je medsebojna podpora, družabnost in profesionalni razvoj praktikov individualnega coachinga z NVC (»AI-CNV«). Med letoma 2013 in 2019 sem bil del skupine »Déclic« (NVC v šolah) na severu Francije, med letoma 2016 in 2020 pa del skupine »Prisons«.

Trudim se vključiti duhovnost NVC in jo oživiti z ustvarjanjem prostorov varnosti in lahkotnosti v skupinah. Nekaj ​​v meni rado ustvarja vzdušje brezskrbnosti in igrivosti, da bi ljudi povabilo, da to vsrkajo.

Moje delo na področju družbenih sprememb vključuje prispevanje k odpiranju, tj. dostopnosti usposabljanja in poti:

• Kar zadeva učenje (za vizualne, slušne in kinestetične ljudi).
• Kar se tiče financ: želim si, da bi se ga lahko udeležili vsi, ne le določen družbeni sloj. Delal sem na primer za ATD-Quart Monde. Ne želim zaslužiti denarja, ampak doseči ljudi iz vseh družbenih slojev.
• Nenazadnje poskušam vzbuditi radovednost, zanimanje ljudi, ki so a priori zelo daleč od nekonformne vere, kar zadeva dostojanstvo, integriteto in notranjo moč.