Z nenasilno komunikacijo sem se seznanila po naključju leta 2011, ko sem starše spremljala na uvodnem seminarju in bila takoj navdušena: vse o nenasilni komunikaciji se mi je zdelo tako lepo jasno in preprosto, intelektualno pa je bilo zelo enostavno dojeti. V letih, ki so sledila, sem postopoma spoznala, da je nenasilna interakcija preprosta, a še zdaleč ne lahka, če desetletja živiš v družbi, kjer sta nagrada in kazen na dnevnem redu.

Še posebej do svojih otrok, pa tudi kot vodja, sem imela neverjetno visoka pričakovanja do sebe in sem bila stroga do sebe, če mi ni uspelo osrečiti soljudi. Pogosto sem bila negotova, ker sem želela za vsako ceno narediti "prav" in sem izgubila občutek za mero. Globoko v sebi sem verjela, da je pomembneje prevzeti odgovornost za druge in njihove potrebe kot pa zase in za svoje potrebe.

Hrepenela sem po ljubezni do sebe in sprejemanju. Vendar pa je bila potrebna zakonska kriza in velika bolečina, ki mi jo je povzročila, da sem se končno lahko postavila zase in za svoje potrebe. Med potjo sem se naučila, da mi jeza omogoča, da ljubim sebe, če jo pravočasno prepoznam in jo spremenim v jasnost. Moji odnosi – z možem, družino in soljudmi – so od takrat postali bolj živahni in pridobila sem veliko varnosti.

Kot trenerka NVC želim navdihniti druge ljudi, da se jemljejo resno, da se postavijo zase brez nasilja in da tvegajo, da so nepopolni. Želim prispevati k empatični in živahni skupnosti – ne le med nami ljudmi, ampak v povezavi z vsemi živimi bitji.