Recenzira knjige Positive Psychology: Reflections on Peace Education, Nonviolence, and Social Change avtorja Andrewa Fitz-Gibbona (2010); US + Them: Tapping the Positive Power of Difference avtorja Todda L. Pittinskyja (2012); in Positive Relationships: Evidence-Based Practice Across the World avtorice Sue Roffey (glej zapis 2011-30125-000).

Te knjige raziskujejo nedavne paradigmatske premike v zamišljanju miru ali, za Roffeyja, razvijanje pozitivnih odnosov. Fitz-Gibbon črpa iz najrazličnejših perspektiv, da bi preučil vlogo mirovne vzgoje pri doseganju miru. Pittinsky se osredotoča posebej na naše odnose do drugih – tistih, ki so drugačni od nas – in raziskuje, kako lahko sodelujemo pri preseganju kulturnih predsodkov. Roffey trdi, da je gradnja odnosov ključna tako za človeški kot za skupnostni razvoj, in na koncu bi lahko sklepali na nacionalni in mednarodni mir. Fitz-Gibbonova zbirka člankov ponuja široko paleto perspektiv, ki nas spodbujajo k razvoju niansiranih idej o tem, kaj študirati in kako izobraževati naše mlade, da bi se premaknili k svetovnemu pozitivnemu miru, kar je temeljni pogoj za preživetje in dobro preživetje. Obstaja potreba po specifični gradnji modelov, kot je Pittinskyjev, v katerem so predvidene nove perspektive o skupinskih povezavah in miru ter ponujena metodologija za raziskovanje. Njegovo sveže stališče o raziskavah drugih raziskovalcev in njegova uporaba dejanskih geopolitičnih dogodkov kot primerov sta nam koristna pri preoblikovanju lastnih idej o skupinskih odnosih in o tem, kaj želimo meriti.

Potrebujemo preglede, kot so tisti v Roffeyjevi zbirki, ki bodo navdih za prihodnje raziskave, programe in intervencije. Izdelava modelov je tukaj prezgodaj. Izjemno pomembno je, da Roffeyjevi sodelavci ne črpajo le iz Seligmanovih raziskav pozitivne psihologije in izdelave programov, temveč tudi iz drugih, ki raziskujejo pozitivne, na miru temelječe odnose. (Zapis v zbirki podatkov PsycINFO (c) 2016 APA, vse pravice pridržane)