»Pred mnogimi leti, med vietnamsko vojno,« je budistični mojster Thích Nhá̂t Hạnh (1926–2022) sedel na »praznem letališču v vietnamskem višavju in čakal na letalo, ki bo poletelo proti severu«, da bi pomagal »žrtvam velike poplave«. Spominja se, kako je s sočutjem pogledal mladega častnika iz Združenih držav, a priznava, da je med pogovorom naredil napako. Ko je pripomnil na lastno pomanjkanje spretnosti, je nehote »zalil seme strahu v njem«, ko je Nhá̂t Hạnh častniku rekel: »Morate se zelo bati Vietkonga.« Prestrašeni častnik se je dotaknil svoje pištole in vprašal: »Ste Vietkong?« Kasneje, ko se je z njim pogovarjal z uporabo tega, kar je imenoval »shranjenega rezervoarja miru«, je častnik umaknil roko s pištole (Thích 2005, 40).

Thích Nhá̂t Hạnhova razlaga tega transformativnega pogovora ponuja lekcijo za pedagoge. Tako kot se moramo povezati s seboj, da bi lahko poučevali s sočutjem, lahko tudi učenci izkoristijo naše primere in raziščejo lastna čustva in potrebe, ko sprejemajo zgodovinske dogodke in napredujejo v družbi in svetu.

Na enak način lahko hkrati učimo duhovnega razumevanja. Daoistični filozof Zhuangzi (369–286 pr. n. št.) je verjel, »da so čustva naravni pojavi, kot so veter, dež in grom«, in da ker jih ne moremo spremeniti, se tudi »ne moremo izogniti naravno nastalim občutkom« (Seok 2021). Zato daoisti spodbujajo čutenje brez presojanja. Ker ne moremo spremeniti vetra, dežja in gromov, se ne moremo izogniti naravno nastalim občutkom, in če si dovolimo čutiti, imamo sočutje do sebe. S tem je lahko učitelj učencem vzor sočutja in sprejemanja čustev.

Thích Nhá̂t Hạnh je, sklicujoč se na načela majahanskega budizma, pojasnil, da je globoko vdihnil in izdihnil ter nato zelo mirno rekel: »Nisem Vietkongovec. Čakam na letalo, ki bo poletelo v Da Nang in pomagalo ljudem, ki jih je prizadela poplava.« Ker sem sedel zelo mirno in govoril mirno, sem lahko izrazil sočutje, ki sem ga čutil do njega, in vojak ga je lahko začutil. Umaknil je roko s pištole. »Če nekoga prizadenejo strupi nasilja, jeze in obupa in mu želimo pomagati, da se ozdravi, ga moramo rešiti iz situacije, v kateri še naprej vdihava te toksine (Thích 2005, 40).«.

Dejansko sta »kakovost in sreča človeka odvisni od kakovosti semen, ki jih ima v svoji »zalogovnici« »zavesti«. Posledično »bi morali svoje življenje organizirati tako, da imajo zdrava semena v nas vsak dan možnost, da jih zalijemo« (2005, 39). Kot vzgojitelji smo resnično zalivalci semen sočutja. Številne duhovne tradicije imajo sočutje v svojih koreninah. Daoisti na primer najprej cenijo sočutje, izraženo brez pričakovanja česar koli v zameno, nato pa varčnost in ponižnost (Culham 2014).