Charles Taylor je pozival k ponovnemu preoblikovanju etike avtentičnosti, ki je bila popačena v sodobnih predstavah o avtonomiji in samouresničitvi. Prek izmenjav z drugimi, ki so nam pomembni, je predlagal, da se človeške identitete razvijajo z uporabo bogatega jezika, zavitega v skupna obzorja pomena. Spodbujanje teh dialoških vezi, ki presegajo zgolj instrumentalne namene, skupaj s priznavanjem človeškega dostojanstva v vseh, lahko prepreči padli ideal avtentičnosti.

Nenasilna komunikacija omogoča spreten dialog z drugimi, ki temelji na skupnem občutku pomembnosti, in podpira razvoj smiselne identitete – takšne, ki se oblikuje z zavedanjem tega, kar obstaja onkraj posameznika. Namen tega članka je dokazati, da nenasilna komunikacija olajša ponovno odkrivanje etike avtentičnosti. V podporo tej trditvi bodo uporabljene pripovedi iz dnevnikov študentov zdravstvene nege o uporabi nenasilnih komunikacijskih veščin.