Učitelji imajo pomembno vlogo pri spodbujanju učenja. Način, kako vzpostavljajo odnose z učenci, je ključnega pomena za zagotovitev, da učilniško okolje podpira tako akademsko kot osebno rast učencev (Evans & Harvey, 2012). Pri prepoznavanju pomena odnosov v učilnici in njihovega vpliva na vedenje učencev je namen te študije ubral dve poti.

Najprej je ta študija vključevala raziskavo o tem, kako bi lahko pristop, osredotočen na osebo, pomagal pri spodbujanju pozitivnih odnosov v izobraževalnem kontekstu. Pristop, imenovan nenasilna komunikacija (NVC), je bil izbran zaradi njegovega potenciala za izboljšanje empatije učiteljev in njihovih medosebnih komunikacijskih veščin ter spodbujanje manj obsojajočega dojemanja in odzivanja na zahtevno vedenje učencev (Rosenberg, 2003a).

Drugič, model kroga kakovostnega učenja (QLC) je bil uporabljen kot metoda za skupno vadbo in izmenjavo izkušenj učiteljev pri učenju NVC na kolegialen in izkustven način. Izbran je bil sodelovalni pristop, da bi se uprli samostojnemu delu učiteljev, v upanju, da bo delitev odgovornosti pri vodenju in odločanju spodbudila opolnomočenje med učitelji. Zato je ta študija poleg kritične analize NVC preučila tudi vpliv QLC na profesionalno učenje učiteljev. Gre za študijo, ki se osredotoča na vsebino (tj. na učenje o potencialu NVC) in hkrati na proces (tj. raziskuje potencial pristopa majhnih skupin k profesionalnemu učenju učiteljev za izmenjavo in pridobitev vpogleda v njihovo prakso).

V študiji so sodelovali štirje srednješolski učitelji iz dveh novozelandskih mestnih šol.

Ti učitelji so se v enem šolskem semestru udeležili sedmih srečanj QLC in opravili vstopne ter izstopne intervjuje, da bi ugotovili vpliv in potencial tako vsebine (NVC) kot procesa (QLC) študije. Poleg tega so bili narejeni terenski zapiski, ki so pomagali dokumentirati učiteljeve poti skozi QLC. Za analizo in interpretacijo ugotovitev je bila uporabljena interpretacijska paradigma, ki se je osredotočala na tematsko analizo, da bi osvetlili, kako NVC prispeva k pozitivnim odnosom med učitelji in učenci ter kako QLC učiteljem ponuja nov način vključevanja v strokovno učenje.

Učitelji so poročali, da jim je učenje NVC pomagalo preprečiti presojanje in povečalo njihovo čustveno ozaveščenost v učilnici. Zlasti so uporabljali procese znotraj NVC, da bi uravnavali svoja čustva v težkih situacijah, in so se namenoma vključili v bolj odprte dialoge s svojimi učenci.

Poleg tega so NVC uporabili tudi kot orodje za kritično refleksijo lastnih učiteljskih prepričanj in kako so ta prepričanja vplivala na interakcije z učenci. Učitelji so tudi potrdili, da so sodelovalni, izkustveni in podporni vidiki QLC zagotovili okolje, v katerem so lahko varno vadili nov pristop. S takim sodelovanjem so učitelji ustvarili prostor, kjer so lahko odkrito razpravljali o idejah, delili izkušnje in soustvarjali rešitve za pogoste kontekstualne probleme. Posledice te študije so dvojne: Prvič, poudarja, kako lahko programi, ki temeljijo na empatiji, izboljšajo učiteljeve sposobnosti čustvene samoregulacije in sposobnosti sprejemanja perspektiv. Drugič, prikazuje koristi strukturiranja učiteljevega profesionalnega učenja na način, ki spodbuja aktivno sodelovanje, nenehno učenje in ustvarjanje sodelovalne kulture. Ker se učitelji v svojem poklicu vse pogosteje srečujejo s stresom in osamljenostjo, sta oba elementa te raziskave pomembna za njihovo dobro počutje, pa tudi za dobro počutje učencev, ki jih poučujejo.