Ta pilotna študija je bila drugi del raziskovalnega programa, namenjenega odpravljanju pomanjkanja literature o nenasilju v komunikaciji in pomanjkanja veljavne mere za izražanje nenasilja v komunikaciji. V tej študiji so bili uporabljeni kvalitativni odzivi na en sam scenarij, ki prikazuje konfliktno situacijo med intimnima partnerjema, da bi razvili shemo kodiranja za merjenje izražanja nenasilja v komunikaciji. Raznolik vzorec 247 dodiplomskih študentov na mestni javni univerzi je izpolnil vprašalnike za merjenje fizičnega in duševnega zdravja {Short-Form 36 Health Survey (SF-36, Ware & Sherbourne) in Positive and Negative Affect Schedule (PANAS; Watson & Clark, 1988)}, izražanja nenasilja v komunikaciji {Elements of Nonviolent Communication Inventory (ENVCI; Young, 2008)} in nagnjenosti k nenasilju {Nonviolence Test (NVT; Kool & Sen, 1984)}.

Ta raziskovalna študija je našla podporo za elemente dveh modelov izražanja nenasilja v komunikaciji, modela nenasilne komunikacije (NNK), ki ga sestavlja deset komunikacijskih dejanj, ki določajo vsebino komunikacije (kaj se sporoča), in modela intenzivnosti/tona (kako se sporoča), pri razlikovanju med nenasilno in konvencionalno [nasilno] komunikacijo kot ločenima kontinuumoma. To razlikovanje podpira preučevanje nenasilja in nenasilja v komunikaciji kot več kot le odsotnost nasilja. Rezultati te študije zagotavljajo obetavno podlago za nadaljnjo uporabo, raziskovanje in morebitno izboljšanje sistema kodiranja za izražanje nenasilja v komunikaciji. Ugotovitve tudi kažejo, da tisti z večjo nagnjenostjo k nenasilju intenzivneje uporabljajo pozitivno ali »živo« komunikacijo. Poleg tega ima ta nagnjenost k nenasilju v predispoziciji in verbalni komunikaciji določeno sposobnost napovedovanja razlik v duševnem zdravju (več pozitivnega in manj negativnega afekta).