Potreba po ponovni preučitvi trajnosti pravične vojne in nenasilja kot sredstva za reševanje konfliktov v tej sodobni dobi je ustvarila etično dilemo med pravičnostjo in mirom. Nekatere novejše študije, opravljene na to temo, se nagibajo k nenasilju in zagovarjajo popolno opustitev etike pravične vojne zaradi njene nezmožnosti zaščite nedolžnih civilistov. Zato je bil cilj te študije raziskati polarnost med teorijo pravične vojne in nenasiljem ter njuno relevantnost za sodobno družbo.

Raziskava je analizirala raznoliko literaturo in ugotovila, da je teorija pravične vojne še vedno relevantna za pravično obrambo. Vendar pa je bilo potrjeno, da bi jo bilo treba preimenovati v »etiko gradnje miru«, kar bi lahko podprlo nenasilje in dialog za doseganje trajnostnega miru. Ker je teorija pravične vojne v katoliški teologiji dobro razvita, študija predlaga nadaljnje raziskave nenasilne komunikacije, ki bi razširile etiko nenasilja in zagotovile praktične veščine za dialog.