Učinkovite intervencije za usposabljanje empatije, ki temeljijo na znanstvenih dokazih, postajajo bistvenega pomena. Predlagane intervencije bi moral voditi teoretični okvir, ki bi bil skladen z vrednotenjem dimenzij, pri čemer je treba upoštevati, da je empatija trenutno večdimenzionalen koncept. Namen študije je bil ugotoviti, kakšna je učinkovitost izkustvenega v primerjavi s humanističnim usposabljanjem pri zdravstvenih delavcih in/ali študentih v smislu izboljšanja empatičnih sposobnosti (dimenzij) in ohranjanja naučenega skozi čas, ter ugotoviti stopnjo skladnosti med predlaganim teoretičnim modelom in naučenimi ter ocenjenimi dimenzijami. Opravljen je bil sistematični pregled z uporabo šestih podatkovnih zbirk. Podatki so bili sintetizirani, tveganje pristranskosti pa je bilo analizirano z uporabo smernic Equator.

Izbranih je bilo triindvajset člankov. Opaženi so bili nadaljnji dokazi o učinkovitosti izkustvene intervencije v primerjavi s humanističnimi izobraževalnimi strategijami. Večina študij ni temeljila na trdnem teoretičnem okviru in v teh primerih je bila ugotovljena neskladnost med dimenzijami empatičnega usposabljanja in tistimi, ki so bile ocenjene. Čeprav je potrebno boljše razumevanje spremenljivke časa usposabljanja, so priporočljive srednjeročne intervencije. Povečanje števila multicentričnih kontroliranih preskušanj, določitev intervencije, ki vključuje dimenzije empatije, triangulacija podatkov zdravstvenih delavcev, pacientov in zunanjih opazovalcev ter vključitev spremljanja postaja nujno.