Živimo v dobi vse večjih konfliktov, polarizacije in govorjenja o vojni, v kateri so v političnih in javnih razpravah ter medijih vsakodnevno prisotne sovražne vrste diskurza. Kot jezikoslovci smo analizirali, kako smo prišli do sem, na primer z opisom jezika terorizma (Etaywe 2022), političnega diskurza (Li, Lui & Fung 2020) in novinarstva (Thomson & White 2008). Vemo, kako ti diskurzi delujejo pri konstruiranju pomenov odtujenosti in »drugosti«. Toda kako se iz tega izvleči? Kako ponuditi »komplementarno perspektivo o jeziku in semiozi, ki deluje tako, da svet naredi boljši« (Martin 2004: 179)?

V ta namen uporabljam analizo pozitivnega diskurza (PDA) za prepoznavanje, opisovanje in širjenje pozitivnega diskurza kot sredstva pozitivnega družbenega
delovanja, »osredotočenega na napredek k boljšemu svetu« (Hughes 2018). Želim podpreti preobrazbo javnega diskurza iz odtujujoče v bogatečo vzajemnost; govoriti in poslušati z namenom povezovanja z uporabo jezika, ki omogoča medosebno povezanost in razumevanje. Bolj ko se počlovečimo, večja je verjetnost, da bomo delovali s sočutjem, da bi lajšali trpljenje in ga ne povzročali (Bandura 2016:38). Proces počlovečenja vključuje empatijo. Učinkovit empatičen poslušalec lahko govorca premakne iz bolečine v stanje samoregulacije in prepoznavanja potreb. Ko so potrebe prepoznane, je mogoče načrtovati strategijo za njihovo zadovoljevanje.

Kot jezikoslovci lahko s svojimi analitičnimi sposobnostmi opišemo jezik harmonije, sočutja in opolnomočenja. Ta članek bo kot primer
predstavil vrsto poslušanja, ki služi empatiji, ki temelji na predpostavki, da ljudje običajno potrebujejo empatijo, preden se lahko učijo,
prispevajo ali upoštevajo drugo mnenje. Ta vrsta empatičnega poslušanja je temelj komunikacijskega okvira, nenasilne komunikacije (Rosenberg 2015:94). Ta temelj bo opisan z uporabo Hasanovega potenciala generične strukture (Hasan 1996), pri čemer bo upošteval semantično variacijo ter obvezne in neobvezne semantične in leksikogramatične značilnosti. Pri tem bo ta članek ponazoril štiri strategije, ki jih empatizer uporablja za podporo osebi v bolečini. Z uporabo teorije ocenjevanja (Martin in White 2005) bom ponazoril, kako prevajanje empatizerja iz neskladnih, institucionaliziranih negativnih stališč sodb in cenjenja v skladne občutke afekta (Martin in White 2005:45) prispeva k temu, da je slišan in viden. Ta prevod premakne govorca iz »izgubljenosti v zgodbi presojanja« k prepoznavanju čustev in navsezadnje potreb. Ko potrebe niso zadovoljene, to povzroči čustveno vzburjenje, disregulacijo in bolečino. Empatični poslušalec igra ključno vlogo pri pretvorbi govorčeve bolečine v dejanja. Ta pretvorba se delno uresniči z izbirami v tematskem napredovanju (Daneš 1974) in razporeditvami danih in novih informacij (Halliday 1994: 308). Članek bo pokazal, kako lahko jezikovne izbire preoblikujejo odtujujoče pomene v
pomene povezanosti, sočutja in razumevanja.

Če vemo, katere izbire dosežejo tovrstni premik, potem ga lahko poučujemo, ga zgledujemo, delimo in smiselno prispevamo k temu, da bi bil svet varnejši, bolj harmoničen in sočuten. Kakšen privilegiran položaj imamo kot jezikoslovci v tem trenutku zgodovine.