Preskoči na glavno vsebino

Učinkovitost programa za razvoj nenasilne komunikacije med vzorcem otrok

Magistrska naloga Dohe Afifi Mohameda Afifija v angleščini (2021)
Teza, oddana kot delna izpolnitev pogojev za magistrski študij psihologije

Otroci nujno potrebujejo, da se jim pokažejo njihove potrebe po svobodi, neodvisnosti in učinkovitosti ter da prejemajo sporočila podpore, ljubezni in pravičnosti. Pomen učenja otrok učinkovitih metod nenasilne komunikacije je v vzpostavitvi nenasilne povezave, bodisi med otrokom in njim samim bodisi med njim in drugimi.

Nenasilna komunikacija (NNK) je metoda komunikacije, ki temelji na vzpostavljanju sočutnih odnosov (Rosenberg, 2003), njen primarni cilj pa je ustvariti boljšo komunikacijo med ljudmi, kar dosežemo z zavedanjem njihovih čustev in potreb ter zavedanjem čustev in potreb drugih, kot je dejal (Rosenberg, 2004), »komuniciranjem s tistim, kar je živo v nas« v tem trenutku.

Študijski problem: Predmet te študije so naslednja vprašanja: Kakšna je učinkovitost programa pri razvijanju nenasilne komunikacije v vzorcu otrok?

Cilj študije: Cilj te študije je doseči naslednje: Validacija učinkovitosti programa pri razvoju nenasilne komunikacije v vzorcu otrok.

Hipoteza študije: Obstaja statistično pomembna razlika med povprečnimi rezultati eksperimentalne skupine otrok pri meritvah pred in po uporabi programa na lestvici nenasilne komunikacije. Ni statistično pomembne razlike med povprečnimi rezultati otrok kontrolne skupine pri meritvah pred in po programu na lestvici nenasilne komunikacije. Obstajajo statistično pomembne razlike med povprečnimi rezultati otrok eksperimentalne skupine in kontrolne skupine pri naknadni meritvi na lestvici nenasilne komunikacije za otroke v korist eksperimentalne skupine. Ni statistično pomembnih razlik med povprečnimi rezultati eksperimentalne skupine otrok pri naknadni meritvi in ​​spremljanju uporabe programa na lestvici nenasilne komunikacije. 

Vzorec študije: Študija je bila izvedena na (40) otrocih (fantih in deklicah). (20) otrocih eksperimentalne skupine in (20) otrocih kontrolne skupine, starih med (9 in 12) let.

Študijska orodja: Študija vključuje naslednja orodja: Program za razvoj nenasilne komunikacije (pripravil raziskovalec). Lestvica nenasilne komunikacije za otroke (pripravil raziskovalec). Lestvica socialno-ekonomskega stanja egiptovskih družin (pripravil: Abdel Aziz el Shakhs, 2013).

Statistične metode: Wilcoxonov test. Mann-Whitneyjev test.

Rezultat študije: Veljavnost prve hipoteze, da obstaja statistično značilna razlika med povprečnimi rezultati eksperimentalne skupine otrok pri meritvah pred in po uporabi programa na lestvici nenasilne komunikacije. Veljavnost druge hipoteze, da ni statistično značilne razlike med povprečnimi rezultati otrok kontrolne skupine pri meritvah pred in po programu na lestvici nenasilne komunikacije. Veljavnost tretje hipoteze, da obstajajo statistično značilne razlike med povprečnimi rezultati otrok eksperimentalne skupine in kontrolne skupine pri meritvah po uporabi programa na lestvici nenasilne komunikacije v korist otrok v korist eksperimentalne skupine. Veljavnost četrte hipoteze, da ni statistično značilnih razlik med povprečnimi rezultati eksperimentalne skupine otrok pri meritvah po uporabi programa na lestvici nenasilne komunikacije.