Empirični dokazi iz literature o sočutju poročajo o inherentni težavnosti poučevanja lastnosti, povezanih s sočutjem, in kažejo na nedavni premik k spodbujanju intervencij, osredotočenih na izboljšanje komunikacijskih veščin, povezanih s sočutno oskrbo. Glede na pomanjkanje močnega empiričnega in teoretičnega razumevanja sočutne komunikacije ta pregled obsega opredeljuje in združuje definicije in teoretične pristope k sočutni komunikaciji na podlagi obstoječe literature. Skupno 5813 zapisov, identificiranih z začetnim iskanjem v štirih podatkovnih bazah (Scopus, Web of Science, PubMed in APA PsycNet), skupaj s 49 zapisi, pridobljenimi z ročnim iskanjem, je bilo pregledanih na podlagi smernic PRISMA-ScR. Za narativno sintezo (ki je vključevala tematsko in vsebinsko analizo) je bilo dokončanih skupno 57 člankov, ki so izpolnjevali merila za upravičenost. Pregled služi kot konstruktivna kritika protislovij in vprašanj empiričnih dokazov o verbalnem in neverbalnem sočutju ter prikazuje koncept, ki obstaja onkraj njegovega vpliva na lajšanje trpljenja, tako da opisuje sočutno komunikacijo v luči (1) kognitivnih vidikov, (2) afektivnih vidikov, (3) vedenjskih/stanjskih vidikov, (4) odnosnih vidikov, (5) sočutja do sebe, (6) vzajemnosti, (7) posamezniku specifičnih krepostnih lastnosti ali vrednot.

Poudarjena je potreba po integrativni definiciji sočutne komunikacije in teoretičnem okviru, ki povezuje komponente sočutne komunikacije z njenimi predhodniki in rezultati. Pregled je veljaven in zanesljiv vir smernic za prihodnje raziskave teorije, izobraževanja in intervencij na področju sočutne komunikacije. Ugotovitve pregleda je mogoče interpretirati v luči sodobne in tradicionalne teorije komunikacije, kar ima praktične posledice za različna področja družbe (tj. družino, odnose na delovnem mestu, poslovanje in zdravstveno varstvo).