O posameznikih, ki so preučevali nenasilno komunikacijo in čuječnost v okviru Projekta svoboda, je znanega malo. Ta študija obravnava življenjske izkušnje treh moških in članov »skupnostnega kroga« Projekta svoboda. Z uporabo etnografskih podatkov, pridobljenih z opazovanji in poglobljenimi intervjuji, je bila ustvarjena serija literarnih portretov. Ti portreti razkrivajo odnos med osebno pripovedjo in javnim diskurzom, pa tudi načine, kako se moč in znanje proizvajata in delujeta v in skozi diskurz nasilja in diskurz nenasilja, ter diskurzivne prakse, povezane z dominantnimi in odporniškimi diskurzi. Ta raziskava dokumentira proces, s katerim sta nenasilna komunikacija in čuječnost postali praksi svobode in omogočili novo etiko jaza.