V procesu ponovnega vstopa je skupnost hkrati glavna ovira in pomemben vir. Po eni strani je bil splošni upad vključenosti skupnosti in državljanske zavezanosti opredeljen kot splošen problem, s katerim se soočajo demokratične družbe (Putnam, 2000; Barber, 1992).

V zvezi s tem se zdi, da so možnosti za ohranjanje varnega, produktivnega in ekonomsko vzdržnega državljanskega življenja v skupnostih, ki se soočajo s tisoči oseb, ki se vračajo iz zapora, še bolj zmanjšane (Rose in Clear, 1998). Eden glavnih razlogov za to so strukturne ovire za produktivno državljanstvo, s katerimi se soočajo osebe, ki so trenutno ali so bile prej pod nadzorom v popravnih ustanovah.